YOUTH IMPACT: RAZISKAVA

Kaj lahko društva zagotovijo – in česa še vedno ne morejo ponuditi mladim s slepoto ali slabovidnostjo?

Ko govorimo o mladih slepih in slabovidnih, se večina javnih razprav vrti okoli šol, podpornih tehnologij, štipendij ali specializiranih programov. Veliko manj pozornosti pa je namenjene prostoru, kjer številni od teh mladih prejmejo svojo prvo resnično podporo, praktične usmeritve in občutek pripadnosti: njihovim društvom.

V okviru evropskega projekta ERASMUS+ Youth IMPACT: Youth Integration and Motivation for Positive Achievement and Capacity Transformation, ki ga vodi Hrvaška zveza slepih v partnerstvu s krovnimi organizacijami iz Slovenije, Črne gore, Bosne in Hercegovine ter Cipra, je bilo izvedeno obsežno raziskovanje o tem, kaj lahko društva oseb s slepoto ali slabovidnostjo danes ponudijo mladim – in kaj jim še vedno manjka. S sodelovanjem 42 od 53 društev raziskava ponuja enega najcelovitejših regionalnih pregledov potreb in zmogljivosti organizacij, ki podpirajo slepe in slabovidne mlade.

Skupne ugotovitve razkrivajo predvidljiv, a zaskrbljujoč vzorec. Društva v vseh sodelujočih državah najpogosteje ponujajo dostop do podpornih tehnologij, svetovanje pri uveljavljanju pravic, priložnosti za medvrstniško druženje ter razvoj socialnih veščin. Medtem pa so storitve, ki jih zagotavljajo v najmanjši meri, poučevanje Braillove pisave, svetovanje na področju duševnega zdravja ter podpora pri zaposlovanju in kariernem razvoju, prav na tistih področjih, ki so ključna za dolgoročno samostojnost.

Društva so kot najpomembnejše potrebe mladih slepih in slabovidnih izpostavila odpravljanje ovir in zagotavljanje dostopnega okolja. Temu sledijo svetovanje glede pravic, podpora družinskim članom ter psihološka pomoč. Izobraževalna podpora je dosledno uvrščena med najmanj nujne potrebe. Hkrati pa društva poročajo, da imajo največje lastne šibkosti prav na istih področjih, ki so za mlade najpomembnejša: ustvarjanje dostopnega okolja, sodelovanje z institucijami, boj proti stigmi ter zagovorništvo na področju zaposlovanja.

Hrvaška: trdni temelji, a kritične vrzeli

Hrvaška društva najpogosteje podpirajo mlade slepe in slabovidne z delom z družinskimi člani, razvojem socialnih veščin, podporo pri prehodu na trg dela ter zagotavljanjem dostopa do podpornih tehnologij. Poučevanje Braillove pisave, orientacija in mobilnost ter psihološka podpora so med najmanj ponujenimi storitvami, predvsem zato, ker so te dejavnosti še vedno v veliki meri skoncentrirane znotraj izobraževalnega sistema, zlasti v Centru Vinko Bek. Ključne potrebe mladih vključujejo okolje brez ovir, dostop do pravic in psihološko podporo, medtem ko si društva sama želijo več krepitve zmogljivosti na področju zagovorništva, sodelovanja z institucijami in boja proti predsodkom.

Bosna in Hercegovina: sistemske omejitve, ki oblikujejo obseg delovanja društev

V Bosni in Hercegovini društva predvsem zagotavljajo izobraževalno podporo, medtem ko zelo malo pomoči nudijo pri prehodu na trg dela, psihološki podpori ali dostopu do podpornih tehnologij. Mladi naj bi po navedbah društev potrebovali dostopno okolje, razvoj veščin za vsakdanje življenje ter podporo pri uveljavljanju pravic. Društva si želijo tesnejšega sodelovanja z institucijami, izboljšanja družbenega odnosa do mladih slepih in slabovidnih ter večje podpore pri odpravljanju infrastrukturnih ovir.

Črna gora: v ospredju praktične veščine in samozagovorništvo

Črnogorska društva izstopajo na področju svetovanja pri uveljavljanju pravic, usposabljanja za orientacijo in mobilnost, psihološke podpore ter razvoja veščin samozagovorništva. Manj razvite pa ostajajo podpora družinam, podpora pri prehodu na trg dela in izobraževalna pomoč. Po mnenju društev mladi najbolj potrebujejo dostopno okolje, psihološko podporo in pomoč pri razvoju veščin za vsakdanje življenje. Društva sama pa potrebujejo boljše medsektorsko sodelovanje, orodja za boj proti stigmi ter močnejših kompetenc za razvoj projektov.

Slovenija: najbolj razvit sistem, a brez dolgoročne podpore

Slovenska društva ponujajo najbolj razvit nabor storitev v regiji, zlasti na področju veščin za vsakdanje življenje, dostopa do podpornih tehnologij in razvoja socialnih veščin. Kljub temu pa, podobno kot drugod, ostajajo psihološka podpora, karierno svetovanje in podpora pri prehodu na trg dela omejeni. Mladi najbolj potrebujejo podporo pri uveljavljanju pravic, pomoč za svoje družine ter usposabljanje za orientacijo in mobilnost. Društva kot lastne potrebe prepoznavajo motiviranje mladih za sodelovanje v dejavnostih, naslavljanje stigme ter izboljšanje dostopnosti.

Skupni problem: razkorak med potrebami in kompetencami

V vseh štirih državah je vzorec nezgrešljiv. Mladi slepi in slabovidni potrebujejo dostopno okolje, psihološko podporo, pomoč pri osamosvajanju ter podporo pri zaposlovanju. Društva se teh potreb zavedajo, vendar nimajo dovolj virov, da bi se nanje ustrezno odzvala. Ostajajo prvi – in pogosto edini – prostor, kjer lahko mladi slepi in slabovidni poiščejo nasvet, najdejo vrstnike, krepijo samozavest ali da se preprosto počutijo razumljene. Njihovo delovanje pa omejujejo pomanjkanje financiranja, kadrovske omejitve in sistemske prepreke.

Raziskava kaže tudi, da se društva z večjim številom mladih članov bolj zavedajo lastnih potreb po dodatnem usposabljanju, sodelovanju z institucijami in boljšem projektnem načrtovanju. To nakazuje, da so mladi pripravljeni sodelovati, vendar organizacijam primanjkuje kompetenc, da bi to pripravljenost usmerile v smiselno in kakovostno vključevanje.

K močnejšim društvom – in močnejšim mladim voditeljem

Projekt Youth IMPACT želi to usmeritev spremeniti. Njegov cilj je okrepiti društva, da bi postala sodobna, strokovna in privlačna središča za mlade slepe in slabovidne. To zahteva izboljšanje psihološke podpore, vzpostavitev sistematičnega poučevanja Braillove pisave, krepitev sodelovanja z institucijami, odpravljanje ovir ter razvoj veščin mladih na področju 

Vprašanje torej ni, ali lahko društva zadostijo potrebam mladih – to namreč že leta poskušajo početi, pogosto tudi preko svojih razpoložljivih zmogljivosti. Pravo vprašanje je, ali je družba pripravljena zagotoviti orodja, ki jih potrebujejo, da zrastejo v močna, vplivna in strokovna središča, ki mladim omogočajo, da aktivno oblikujejo svojo lastno prihodnost.

Če je odgovor pritrdilen, se učinki ne bodo pokazali le v statističnih podatkih, temveč v spremenjenih življenjih – v mladih, ki bodo končno imeli pogoje ne le za to, da si predstavljajo polnejše življenje, temveč da ga tudi uresničijo.